Archive | maj 2010

V čigavih rokah je moč 30.5.10

Smetiščna civilizacija se mi zdi pravo ime za našo civilizacijo. Zakaj sploh potrebujemo jogurtove napitke v 2 dcl plastičnih stekleničkah? Iz litrskega tetrapaka se da jogurt zlahka pretočiti v kozarce in imel bo čisto isti okus. In namesto petih plastičnih stekleničk bo v košu za smeti pristal en tetrapak.

Kdo o tem odloča? Potrošniki. Vsak posamezen človek, ki kupuje. Prodaja se samo tisto, kar kupci kupujejo. Ne bom pozabila deklice iz 9. razreda, ki me je na neki šoli, kjer sem govorila o eko izdelkih, vprašala: In kaj lahko naredimo mi, otroci? Zakaj nam sploh govorite o teh stvareh? Nismo pomembni, nihče nas nič ne vpraša. Kaj lahko mi naredimo?
Odgovor je: Vse, pravzaprav. Današnji otroci so jutrišnji odrasli, ki bodo z zasluženim denarjem kupovali storitve in izdelke. Otroci že danes kupujejo (Mami, a mi lahko kupiš? :). Prodaja pa se vedno samo tisto, kar kdo kupi. In kar se ne prodaja, se ne proizvaja. V čigavih rokah je torej moč?

Kaj vse vržemo stran? In kje to konča? V gorah smeti. Marsikje tudi organski ostanki še vedno končajo v gorah smeti, ker pač nimamo povsod organiziranega ločevanja smeti. Včeraj mi je prijateljica povedala, da kuhinjske odpadke iz šol odvažamo v Avstrijo, ker jih pri nas ne znamo uporabiti. Še vedno smo dežela obilja. Ja, me res zanima. Kakšne plače so v Avstriji in kakšne pri nas.

Smeti so relativna zadeva. Kar je na prvi, hiter pogled smet, je lahko uporabna stvar. O tem veliko bolje kot jaz piše na spletni strani Smetumet.

Držim se tega:
1. kupujem tako, da bo za mano ostalo čim manj smeti (vračljiva embalaža, čim manj plastike, majhnih flašk, nepotrebnih vrečk…) in ne kupujem nepotrebnih stvari
2. smeti ločujem, kompostiram, skurim, recikliram

Na permakulturnem vrtu porabim marsikaj, kar že imam doma. Na primer staro avtomobilsko gumo in velike plastične lonce. Deske, ki so ostale od opaža. Vrta sem se lotila tudi zato, da bom kaj prihranila. Neumno bi se mi zdelo, če bi pot v prihranek tlakovala najprej s tem, da bi nabavila cel kup stvari za drag denar, še uporabne stvari pa zmetala na smetišče samo zato, ker niso iz “naravnih” materialov. Permakultura je prav to: uporabi, kar imaš; vsaka stvar naj služi večim namenom; izkoristi naravne vire (npr. zalivaj s kapnico, ne s pitno vodo – seveda je treba najprej pogruntat, kako se kapnico zbira :).

Nismo bili vzgojeni na ta način. Vzgojeni smo bili takole: v trgovini se vse dobi; pojdi in si kupi. Več ko boš kupil, več bo nekdo zaslužil. Zdi se tako preprosto, kot da so stvari narejene z lahkoto. Takšne, na videz z lahkoto narejene stvari, se seveda tudi z lahkoto vrže stran. Ko pa vidiš, koliko truda je potrebno in kako dolgo traja, da nekaj res kvalitetnega nastane ali zraste, dobijo stvari svojo pravo vrednost.

Kopališče za ptičke (Bird bath) 26.5.10

Koristne živalce privabimo tako, da jim uredimo prijetno okolje. In z isto metodo se znebimo tistih, za katere bi raje, da bi se preselili. Več koristnih, manj nezaželjenih. Dve muhi na mah in brez strupov.

Za vse tiste operjene kolege, ki na vrtu in okoli njega pridno meljejo žužke, sem naredila ptičjo kopalnico. Ptički namreč uživajo v kopanju, kar ve vsak, ki je kdaj imel papagaja ali kanarčka za družbo. Da ne govorim o tem, da potrebujejo vodo za pitje. Pozimi jih krmimo, da lažje preživijo, poleti pa nanje kar malo pozabimo. Hrane imajo zdaj res dovolj, kaj pa vode? 

Kopališče je narejeno po permakulturniško – v veliki meri iz recikliranih in doma nabranih materialov (če lahko tudi silikon, ki ga je nabavil mož, jaz sem ga pa našla v kleti, štejem med reciklirane najdbe :). Steklena posoda je iz vrat odsluženega pralnega stroja, na dnu pa so stekleni kamenčki, ribica iz fimo mase in večji in manjši kamniti kamni. Nekaj večjih kamnov gleda iz vode, da se bodo tisti bolj previdni lahko postopoma spustili v čofotanje. Globina vode v posodi je približno 3 cm. Ptički namreč niso žabe. Z vodo se radi škropijo, česar pa ne bi mogli, če bi morali stati v vodi do grla.

Upam, da jim bo všeč. Madonca, jaz bi kar z veseljem imela takšno kopalnico. V delu imam še eno, precej večjo kopalnico. Družinski model, za razširjene družine :)

Zastirka 25.5.10

Ne morem pomagat, ampak z idejo o zastirki imam težave. Da bi se prepričala na lastne oči, da je ideja dobra, sem naredila poskus in okoli solate in redkvic nastlala travo. Rastlinicam je pasalo in dosti hitreje in močneje so pognale takoj, ko so dobile zavetje. Zastirka se je posušila in ni bilo težko videti, kje raste kaj užitnega. In pod njo je bilo prijetno vlažno kljub pripeki. Pa saj je logično. A bi meni pasalo, da bi ležala na izsušeni zemlji pod vročim soncem, sploh pa na takšen dan, kot je danes, ko sonce piha (= sonce žge in hkrati piha suh veter..). Ne bi. Torej.

Kljub temu se mi upira. Ko mlade rastlinske mulce vzgajam v zabojčkih in uživam, ko en za drugim pribodejo na plan, bi jih včasih najraje malo povlekla za listke (kumaram sem dejansko snemala kapice s kličnih listov. Nisem mogla čakat :).

Kako bodo pa pod zastirko? Zavestno se moram spomnit, da se vsaka mladoletna zel najprej prebije skozi plasti zemlje. Po tej logiki je zastirka mačji kašelj. OK. Samo še željo po urejenosti do konca zatrem, pa bo. Bo treba stisnit zobe in do konca nastlat vrt. Ni druge.

Danes, slab teden po prejšnjih stavkih (31.5.10), lahko mirne duše rečem, da ideja z zastirko drži. Delam jo na dva načina: s srpom nakosim travo (kosilnica jo preveč naseklja) in še svežo natrosim po gredah (tako na vrt prinesem novo vlago) ali pa iz gozda privlečem košaro lanskega listja. Ugotovila sem, da je lansko listje odlično za zastirko, letošnje pa ne (ker se ploščato prilepi na tla). Zastirka ne sme biti predebela, ker so potem tla neprodušno zaprta in začne lahko spodnja plast zastirke gniti. Če na vrt natrosim svež material, ga lahko kar na gosto, ker se itak posuši in postane pokrov zračen. Staro listje pa je skravžljano, zato zastirka iz njega tudi ne more biti čisto nepredušna. Paziti je treba samo na debelino plasti: raje večkrat po malem, kot pa enkrat preveč. Zelenjavo očistim kar na gredi in na njej pustim dele, ki jih ne bom porabila v kuhinji. Nima smisla, da bi neuporabno zelenje nosila najprej v kuhinjo in potem spet nazaj na vrt. Tudi to je eno od načel permakulture: ne počni nepotrebnih opravil. Najprej razmisli, kako; vse kar počneš naj bo čim bolj enostavno in učinkovito, kolikor se le da.

Sepp Holzer je že kot mlad fant obdeloval svoj kos vrta. Ni se obremenjeval s tem, kaj si bodo o njegovem divjem in nastlanem vrtu mislili sosedje. Njegova mama pa. Ko je videla, kako njenemu sinu uspeva zelenjava pod zastirko, mu je priznala, da je njegovo početje smiselno in da bi tudi ona bi z veseljem vrt urejala tako kot njen sin. Pa si ni upala zaradi strahu, da jo bodo sosede opravljale, kako neurejen vrt ima. Čisto razumem. Vendar hkrati vem, da je divji vrt z zastirko bolj zdrav in zahteva manj dela. Meni se zdi to pomembnejše.

Topinambur ali laška repa 24.5.10

Lani sem topinambur (a nima fensišmensi ime :) kupila v eni od eko štacun. Nekaj gomoljev sem za hec posadila v betonska korita pred teraso, nekaj pa v goščavo, ki je nastala po poseki in iz katere zdaj nastaja mlad gozdiček (same so se zasejale breze, smrekice in jerebike). V gozdičku ni bilo iz njega nič, mogoče je šel v slast kakšnemu voluharju, v betonskih koritih je pa kar lepo rastel. Poleg njega sem hotela imeti kapucinke, se mi je zdelo, da bi bilo lepo – ampak se očitno ne marajo. Zato sem letos naredila preizkus, kako se imata rada z volčjim bobom. In glej – poleg topinamburjeve mladike z veseljem rastejo mladi volčji bobki. Torej…

Topinambur je sorodnik sončnice, stoji tako kot sončnica precej pokonci in do 2 m visoko in ima rumen cvet. Raste kot konoplja. Dejansko se obnaša podivjano kot najhujši plevel. Mislila sem, da sem lani iz betonskih korit populila vse gomolje, pa je iz niča vstal kot Feniks. Gomolji so brez škode prestali hudo zimo in z veseljem pognali mladike. Zato – previdnost je mati modrosti in topinambur sadimo tam, kjer ne bo škode, če bo zblaznel preko vseh meja. Še posebej zato, ker je trajnica. Pri meni bo šel na to stran zeliščne grede. Izkoristila bom luknjo, ki je nastala, ko sta Piko in Luna preganjala voluharja na Kitajsko. Sajenje topinamburja nam pomaga zaščititi sadike pred voluharjem.

Tudi topinambur so tako kot fižol, buče in koruzo uporabljali že ameriški staroselci. V Franciji in Italiji ga je največ, pri nas ga šele dobro spoznavamo.

Sladkorni bolniki ga lahko uporabljajo namesto krompirja, ker vsebuje ogljikove hidrate v obliki naravnega sladkorja, ki ga telo z lahkoto presnovi. Vsebuje tudi beljakovine in veliko količino vitamina C. O receptih pa kasneje.

Indijanski vrt treh sester: fižol, koruza, buča 21.5.10

Ameriški Indijanci so fižol, koruzo in buče gojili skupaj, v skupinah. Tri sestre, kot so jim rekli, si pomagajo takole: koruza nudi oporo fižolu za plezanje, fižol zagotavlja dušik, ki ga potrebujejo buče in koruza, buče pa prerastejo tla in naredijo zastirko. Koruza in buče so precej zahtevne glede hranil, zato običajno koruze ni dobro več let gojiti na istem mestu. Tako pa ni problema. Prostor je učinkovito uporabljen, plevel nima prostora, zalivamo po potrebi – pa ni treba veliko, vse tri sestre so pa vesele in zadovoljne v svoji družbi. Še to: jedi, v katerih kombiniramo fižol s koruzo, so popoln beljakovinski obrok.  

Buče sem vzgojila kot sadike, fižol in koruzo pa posejala direktno na vrt. Fižolčke sem posejala okrog vsake od zasajenih opornih palic, v vmesni prostor pa posejala semena koruze in sadike buč. Koruzo sem sejala v dve vrsti (zaradi opraševanja). Fotografija je nastala, preden sem golo zemljo zastrla s pokošeno travo:

Dokler se buče ne razrastejo in fižol in koruza ne prilezeta na plano, bo plevel odganjala zastirka iz trave, ki bo skrbela tudi za to, da se zemlja ne bo izsuševala. Tudi pokošena trava ima precej dušika, zato je idealna zastirka za buče in koruzo.

Če ne bi imela palic, bi najprej posejala koruzo, dva tedna kasneje oz. ko je koruza velika že kakšnih 15 cm, pa še fižol. Tako ima fižol, ko pokuka na plano, že majhne koruze, po katerih se lahko pozneje vzpenja. V vmesne prostore posadim sadike buče.

Voluhar 20.5.10

Voluhar je trpežna in precej brihtna zverca in ker se bom zelo verjetno ubadala z njegovim apetitom, sem začela zbirati informacije o tem, kako se ga znebiti. Strupov ne bom uporabljala. Prvič zato, ker prav gotovo ne sodijo na permakulturni vrt, drugič pa zato, ker si ne morem predstavljati, da bi zastrupila živalco samo zato, ker rada je. Voluhar je s svojimi rovi tudi koristen, ker zrači tla in jih rahlja. Vsako živo bitje ima svoj prostor in namen, tudi če se nam na prvi pogled ne zdi tako.

Razen tega zastrupljanje ni smiselno še iz enega razloga: tudi če v spopadu zmagamo in pobijemo glodalce, bodo manjko nadomestili tako, da bod naslednja legla številčnejša. In potem potrebujemo še več strupa, in potem… Nima smisla.

Voluharja odganjajo:
– v tla postrani vkopane steklenice, na katere piska veter. Voluhar nima smisla za moderno glasbo, zato se raje odseli;
– v tla vkopane plastenke, ki jim odrežemo grlo in zoženi del. Vanje natočimo malo vode. Voluhar se gre kopat in ne more ven. Sledi selitev (najbolje z avtom) daleč stran od našega vrta :)
– vejice tise. Tisa je strupena in menda strašno smrdi voluharju.
– bob. Posejemo ga okoli vrta. Tudi sicer je bob stročnica, ki je premalo cenjena na naših vrtovih – torej dvojna korist.
– okrog mladih sadnih dreves posadimo topinambur. Voluhar ga ima zelo rad. Drevescem bo glodanje v veliki meri prihranjeno, topinambur bo pa z voluharjevo pomočjo pod kontrolo. Topinambur je namreč tako zelo podjeten, da si marsikdo razbija glavo, kako bi ga deportiral iz vrta. 

Na spodnjih fotografijah je način odstranjevanja voluharja, ki pa je žal precej neučinkovit in zaradi stranskih učinkov ni najbolj primeren. V vrtu pušča velike luknje; mogoče pride v poštev, če bi na vrtu radi posadili platane :) Še obvestilo: nobena od treh živali (Luna, Piko in voluhar) ni bila poškodovana, vse tri pa so se zelo zabavale. Skoraj bi lahko stavila, da voluhar še najbolj.

OK, a bo še dolgo trajalo?

Rožice, ki lepšajo in ščitijo 18.5.10

Vrt, na katerem rastejo zelenjava in cvetlice skupaj, zmešane in v navideznem neredu, se mi zdi lepši in bolj naraven, kot pa če bi bile rožice posebej, v svoji ogradi in zelenjava sama, poštirkana na gredicah. Gotovo je pa tudi bolj zdrav. Pa še večje veselje je delat na takšnem vrtu.

Na sliki: vrečke s semeni volčjega boba, lepega slaka in kapucink.

Ko sem si ogledovala fotografije na spletni strani Seppa Holzerja, sem na veliko posnetkih videla rože z raznobarvnimi svečastimi cvetovi. Spomnila sem se jih z vrtov, nisem pa vedela, kako se imenujejo in zakaj za boga jih ima Sepp Holzer toliko. Slučajno sem čez čas v semenarni naletela na vrečko s semeni in izvedela, da gre za volčji bob. A nima super ime? (zdaj sem se spomnila, da moram tudi bob še posaditi na vrt. Menda odganja voluharja.)

Volčji bob je trajnica (upam, da se bo znal tudi sam zasejati) in spada med metuljnice, zato bogati tla z dušikom. Zdaj vem, zakaj jih toliko raste pri Seppu Holzerju. Volčji bob je pametno imeti: zelo je lep, tla obogati, pa še trajnica je. Še tole: če odcveteli cvet odrežemo, bo pognal novega.

Druga rožica, ki je ne bo manjkalo pri meni, je kapucinka. Cveti rumeno, oranžno in rdeče in je enoletnica. Cela rastlina je užitna – od cvetov do korenin. Liste se pripravi kot špinačo, cvetove pa za okras solate. Vrtnine varuje pred ušmi, gosenicami, polži in mišmi (!!). Je odlična soseda paradižniku, krompirju, visokemu fižolu in vrtnicam.

In tretja cvetoča obramboslovka je tagetes ali žametnica. Na sliki so sadike, ki že imajo drugi par listkov in bodo kmalu odpotovale na vrt. Žametnica pomaga pri uničevanju uši (privlači trepetavke, katerih ličinke imajo zelo rade te škodljivce). Je enoletnica, rada ima sonce in jo je zelo lahko gojiti. Nekaterim smrdi – mene nič ne moti.

In zakaj je v tej druščini strašno koristnih lepi slak? Zato, ker je lep – meni to zadošča. Kakšen je lahko tudi samo lep, a ne? Od posod, v katerih je posajen, do strehe nad vetrolovom potegnem vrvice, po katerih se vzpenja in uokvirja vhod v vetrolov, ki je obrnjen na sever. Veliki modri ali pisani cvetovi so najlepši pozdrav vsakič, ko pridem domov.